Ⓣ B ▷
[ˈẸːdo smo pa ˈmẹːli za žˈgaːŋke pa ˈtọdi ˈmarsiˈkẹːri, ko so ˈtək ˈẹːdo kˈrọx ˈpəkli. (...) ˈPọl so pˈxaːli ˈẹːdo, da so ˈbəli ˈẹːdoci. ˈTək ˈkəkər ˈjeːčmen se narˈdiː. ˈẸːda gˈliːx ˈtək. ˈẸːdoci ˈnọ, so pa ˈpoːle ˈtək za ˈkuːxat, ko so koˈliːne, za ˈtəste kloˈbaːse, ko so ˈjeːčmen pa ˈẹːda pa ˈraːjs sˈkọp. ˈTuːə so ˈtəste za kloˈbaːse. Dərˈgaːči ˈpərnas ˈniːsmo ˈdiːəwali ˈtuːə. ˈPərnas smo, ko ni bˈwọ gˈliːx ˈtẹːjko ˈẹːde, ˈsaːmo za žˈgaːŋke. Ko se je poˈsuːšwa, smo jo zmaˈšiːnali, ˈpọl se pa da zmˈlẹt.]
Ⓣ BP ▷ [Iz ˈẹːde smo žˈgoːŋke diˈwoːli.] ◾ [ˈJəs pa, otkˈriːto poˈwiːəm, sən ˈbọːwa ˈtaːk ˈdẹːklič, ˈpẹːtnajst, ˈšiːəstnajt ˈliːət sˈtoːra, sən bˈwa kˈwọːštro in ˈtaːm so ˈmẹːli ˈẹːdo. In ˈtəsta je bˈwa pa pokˈwaːrjena. Je bˈwa zaˈdəxwa. In ˈtəste ˈnuːne so ˈpač ˈxoːtle, da smo ˈmərle ˈmiː ˈtəste ˈkiːpjeŋke ˈjeːst. In je ˈreːkwa, da bo ta ˈcaːjt ˈnọːswa na ˈmiːzo ˈtəste ˈkiːpjeŋke, da jix ˈbọːmo sˈnẹːdle. Ot ˈtaj ˈdaːlje ˈkiːpjeŋke niˈkọːl ne ˈdiːəwam ˈwḙeːnč.] ◾ [ˈẸːda je pa ˈsoːk ˈsoːm se ˈtəsti sˈnoːp posˈtaːwo. Pər ˈẹːdi. Ker ˈẹːda se je sˈjaːwa ˈpoːle kot ta dˈruːga rastˈliːna. Pa je ˈmərwa ˈtuj ˈwḙeːnč ˈlaːge ˈnətər ˈmeːt, ko ˈjəs ˈwiːəm, še ot ˈduːəma ˈwiːəm, da so ˈaːti še ˈpọl ˈzuːna na ˈzọːri, da smo jo še obraˈčoːli. (...) Je ˈbọl ˈmiːxna bˈwa ˈẹːda.]
Ⓣ L ▷ [ˈẸːdo smo ˈžaːli naˈwoːdno ˈjəsən. Iz ˈẹːde ˈpərnas ˈdoːma ˈniːsmo iz nˈjẹ ˈkaj dˈruːjga ˈdiːəwali ko pa ˈẹːdowe žˈgaːŋke. ˈTəste smo pa ˈfẹːjst ˈjẹːdli pa jix še ˈjiːəmo, ˈsaːmo da ˈzaj ˈẹːde ne ˈsẹːjemo ˈwḙeːnč. ˈZaj jo ˈkuːpimo.] ◾ [ˈẸːda je ˈmẹːwa ˈtaːko kˈroːtko sˈteːblo.]
Ⓣ S ▷ [Iz ˈẹːde ˈdiːəwam ˈẹːdowe žˈgaːŋce.]
~ Ⓘ »Prevzeto iz starejše nemško Heiden; to žitarico so v 12. stoletju v Evropo prinesli križarji, zato so jo Nemci poimenovali po poganskih krajih, od koder je prišla.« (SNOJ 1997: 5)
~ Ⓡ Ajda (lat. Fagopyrum esculentum) je rastlina, ki kmetu omogoča dve letini v enem letu. Ponekod so na enem koncu njive želi žito, na drugem pa že orali za setev ajde. Ljudske modrosti pravijo, da o pridelku ajde odločajo vreme ob pustu in bolhe: »Pust zjutraj oblačen, kmet ajde bo lačen. / Kadar je dosti bolh, bo ajda polna.« (KUNAVER, ČADEŽ 2009: 17) Korošci so trdili: »(…) sama ajda dol leti, če na Petrovo [op. A. B.: 29. 6.] dežuje (KUNAVER, ČADEŽ 2009: 18).« ◾ »Ajda je prvič na Slovenskem omenjena v 15. stoletju, v 16. stoletju so sorti slovénko in tirólko sejali kot najpomembnejši vrsti žita po vsem slovenskem ozemlju. (…) Uvedba ajde je prinesla prvo večjo spremembo v sistemu natriletnega kolobarjenja, povzročila je povečanje strniščnih posevkov in s tem boljšo izbrabo obdelovalne zemlje. Ko se je ajda uveljavila, so bili v prehrani pomembni kaša, ki so jo phali v stopah, moka in zdrob iz ajde. Iz moke so pripravljali še žgance, kruh, potice in štruklje. Ajdo so uporabljali tudi za živinsko krmo in gnojenje, cvetoča ajda je bila pomembna čebelja paša. V zdravilstvu je ajda pomagala lajšati želodčne in črevesne težave, grižo, vnetje žolča in mehurja.« (BAŠ 2004: 4)
Slika 1: Ajda. Foto: Anja Benko. 
Slika 1: Ajda. Foto: Anja Benko. 
Slika 2: Ajda. Foto: Anja Benko. 
Slika 3: Cvet ajde. Foto: Anja Benko. 
Slika 4: Ajda. Foto: Anja Benko. 
Slika 5: Ajda. Foto: Anja Benko. 
Slika 6: Ajda. Foto: Anja Benko. 
Slika 7: Ajda. Foto: Anja Benko. 
Slika 8: Ajda na polju. Foto: Anja Benko. 
