Slika 1: Mlačev žita s cepcem v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko.
Slika 2: Mlačev žita s cepcem v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko.
mlačev
▶[mˈlaːčwa]-e ž(Ⓣ B)[mˈlaːčo]-čwe ž(Ⓣ B)mlačev |delo, dejavnost, povezana s spravljanjem zrnja iz klasja, latja s cepcem, z mlatilnico|
Ⓣ B ▷ [ˈPərnas ˈniːsmo ˈtaːke mˈlaːčwe ˈmẹːli, ˈdiːəwawa pa sən ˈtuːə, ˈtək da ˈwiːəm, ka je ˈtuːə. ˈPọl smo pa z maˈšiːni, ko smo ˈmẹːli ˈtəsti dˈrẹšmaˈšiːn. ˈTuːə je ˈbi za pšeˈniːco, za ˈjeːčmen al pa za ˈọːwəs, ˈərš se je pa gˈlaːnem mˈwaːtwa.]
~ Ⓘ »Praslovansko *moltiti je izpeljano iz *molti ‘drobiti, mleti, tolči’. Druga besedotvorna možnost je domnevanje izpeljave iz praslovansko *moltъ ‘tolkač, kladivo’. Praslovansko *moltъ je izpeljanka na osnovi istega indoevropskega korena *mel(H)- ‘drobiti, tolči, mleti’.« (SNOJ 1997: 347)
~ Ⓡ »Zrnje ločimo od slame s tem, da žito obdelujemo s cepci ali ga manemo z živino ali ga mlatimo s stroji. Svoj čas so omlatili pri nas skoro vso žito s cepci, danes se pa vedno bolj širijo mlatilnice. S cepcem omlati ena oseba na dan (10 ur) največ 1 ¾ hl ozimnega ali 2 ½ hl jarega žita. Poleg tega, da je mlačev s cepcem zelo zamudna in draga, ostane v slami tudi veliko zrnja. Cepec bo pa vedno ostal kot mlatilno orodje tedaj, če je treba dobiti lepo slamo za škopo, npr. za prekrivanje streh, za štorje, za pletenine in slično. (…) Pri nas manejo največ fižol in proso, drugod tudi ječmen in ogrščico.« (SIMONIČ 1931: 297–298)
Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
Slika 1: Mlačev žita s cepcem v muzeju v Libeličah. Foto: Anja Benko. 
