Ⓣ B ▷ [Pˈrẹːsca al pa ˈmaːčji ˈreːp al pa liˈsiːčji ˈreːp. ˈləso, ko je ˈbọl ˈtəsta ˈdọːga bˈwa, je bˈwa liˈsiːčji ˈreːp, ˈtuːə smo pa pˈraːjli po ˈniːwax, ko je ˈraːstwa, je ˈbi pa ˈmaːčji ˈrẹːp. ˈTuːə je pˈrẹːsca.]
Ⓣ L ▷ [Pˈrẹːsca. Na gˈniːwi ˈroːste pˈrẹːsca. Pˈrẹːsca ˈžeːne na ˈwoːdo.]
Ⓣ S ▷ [Pˈrẹːsca. Pˈrẹːsca pa ˈtuj ˈraːste ˈtaːm, kˈjẹːr je ˈbọl močˈwiːrnato. ˈSaːmo je pa ˈtuj zdraˈwiːlna – za ˈwoːdo, za ledˈwiːce, za meˈxuːr. ˈWoːdo napˈrẹːj ˈžeːne.]
~ Ⓘ »Besedotvorno izhodišče je praslovansko *pręslo, kar je ime orodja od *pręsti, slovensko prẹsti; prslica torej prvotno pomeni *‘priprava za predenje’; na preslico namreč nataknjeno prejo, ki jo nato predejo v nit; poimenovanje njivske preslice s tem tekstilnim strokovnim izrazom je sekundarno in temelji na podobni obliki rastline s pripravo na kolovratu.« (SNOJ 1997: 493)
~ Ⓡ »Equisetum. Edini recentni rod iz družine presličevk z okoli 30 vrstami, razširjenimi od tropov do hladnih predelov; trajne rastline s talnimi poganjki in pokončnimi, enostavnimi ali razvejanimi stebli s kolenci, na katerih dele poganjkov lahko ločimo drug od drugega; listi so močno reducirani, podobni zobčkom, nameščeni so v vretencih; trosni klasi so ovršno na zelenih steblih ali ovršno na belkasto rjavih, nerazvejanih poganjkih.« (DUDEN 2002: 253) ◾ »Preslica je znan plevel, ki se kakor lapuh najrajši naseli na mokrih apnenih tleh. Na suhi zemlji ni nevarna, tudi na vlažni ne, če ima malo apna. Opozoriti je treba, da je sveža preslica živini zelo škodljiva in povzroča razne obolelosti v prebavilih, hujšanje, škoduje mlečnosti in more v večjih množinah povzročiti celo smrt. (…) Najlaže in najhitreje bodo zatrli preslico, ako zemljo osušimo, v mokri zemlji pa je zatiranje zelo težavno in malo uspešno.« (SIMONIČ 1931: 208)
Slika 1: Preslica. Risba: Urša Kogelnik. 
