žrd
▶
[ˈžərt] ˈžərdi ž (Ⓣ B, BP, L, S) žrd |dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen|
Ⓣ B ▷ [ˈŽərt je za ˈdọ poˈweːzat na ˈwoːzu, ko je naˈbaːsano ˈžiːto. ˈPọl pa ˈdọ poˈwẹːžemo z ˈžərdi.]
Ⓣ BP ▷ [ˈŽərt na ˈwuːəzo. Ko so ˈsẹːno baˈsoːli … Pˈriːədi je bˈwa s ˈkẹːtni otˈwẹːžena in ˈzoːdi so pa s štˈriːkom.] ◾ [Ko smo ˈsəno baˈsoːli, ˈoːno je bˈwọ ˈžərt, na ˈwərxo.]
Ⓣ L ▷ [ˈŽərt je ˈtəsta ˈpaːlca, ˈnọ, ˈpač ˈtaːka ˈmoːčna ˈroːnta je ˈboːwa.]
Ⓣ S ▷ [ˈŽərd – da ˈsəno ˈdọ pərˈwẹːžeš.]
~ Ⓘ ‘Dolg, debelejši lesen drog’. Praslovansko *žьrdь se je verjetno razvilo iz indoevropsko *ghdh(i)-, izpeljanke iz baze *gherdh- ‘obkrožiti, omejiti, narediti plot’. Če je navezava pravilna, je beseda prvotno verjetno pomenila *‘drog v plotu’.« (SNOJ 1997: 766)
~ Ⓡ »To je približno 8 metrov dolg, gladko obdelan vrh, ki so ga položili na sredo tovora pri lojtrniku in ga na sprednji in zadnji strani povezali z vozom.« (ŽELE 1996: 339) ◾ »Dolg, največkrat smrekov drog, s katerim tovor sena utrdijo na vozu, saneh ali prikolici. Žrd (prvo upodobitev uporabe je objavil Valvasor) se je s povečano skrbjo za krmo od srede 18. stoletja uporabljala predvsem pri prevozu z bolj oddaljenih ali strmih travnikov; položijo jo vzdolžno na vrh sena na prevoznem sredstvu in jo na koncih prevežejo z verigo ali vrvjo.« (BAŠ 2004: 725)
